Po treh mesecih v Bergnu sem precej izgubila zeljo po pisanju bloga. Zakaj? Ocitno sem se ze tako navadila ziveti tukaj, da se mi zdaj vse zdi precej vsakdanje, nobenih presenecenj vec. Bergen ze zelo dobro poznam, raziskala sem skoraj vse ulicice, prehodila vse gore okrog Bergna in obiskala vse vecje otoke.
Ljudje me sprasujejo, ce bi ostala tukaj. Ne bi. Prevec pogresam toplo in soncno vreme. Ta mi daje zivljensko energijo in veselje. Ceprav je tukaj zivljenski standard veliko boljsi od slovenskega- ljudje zivijo kvalitetno, pazijo na svoje telo in duha, imajo sluzbe, ni velikih razlik med bogatimi in revnimi, vecina se drzi pravil (zakonov), drzava pa skrbi za drzavljansko vkljucenost pri oblikovanju zakonov, visja skrb za enakopravnost spolov, pravice otrok, starejsih, ljudi, ki se tezko vkljucijo v druzbo iz taksnih ali drugacnih razlogov.. omenjene teme tukaj niso tabu ampak dejansko delujejo. Kljub vsemu nastetemu pa mi nekaj (poleg vremena) ne ustreza. Norveska je dolgocasna. Primanjkuje ji barvitost, domisljija in zivahni utrip. Mislila sem, da je podobno v vseh severnih drzavah, vendar sem po obisku Dublina mnenje spremenila. Dublin ima vse omenjene manjkajoce sestavine: pisane stavbe, zivljenje na ulicah in pubih, komunikativni ljudje.. Opazna razlika. Seveda so okusi razlicni, vendar jaz vem, da Norveska ni zame.
Z zalostjo pa sem ugotovila, da me tudi nazaj v Slovenijo ne vlece. Ko takole s strani, nevkljuceno opazujem, kaj se dogaja v nasi drzavi, kako razmisljamo, nas zivljenski stil, delovanje drzave in politike, sem vedno bolj razocarana. Tolazim se s tem, da je Slovenija mlada demokracija z dokaj (se) neoblikovano tradicijo, ki potrebuje vec desetletji, da bo pozabila na prejsnji sistem, ideoloske boje in se skoncentrirala na nekoruptivno pravno drzavo, dober izobrazevalni sistem in samozavest Slovencev. Z novimi generacijami se bodo stvari spremenile na bolje, upam. Res si zelim, da bi, kljub nedoraslim politikom in slaboumnim medijem, spet zaceli verjeti v svojo domovino. Samo dva miljona nas je, moramo se zavedati, kako srecni smo lahko, da imamo svojo drzavo, svoj jezik, svojo zgodovino in svojo prihodnost.
Pa ravno na dan mladosti si se spet nas spomnila :) Lep zaključek!!!!
OdgovoriIzbriši:)
OdgovoriIzbrišiojla.
OdgovoriIzbrišipar tednov nazaj sem odkril tvoj blog in ga z veseljem preberem. Moram priznati, da je nekaksna tendenca zaslediti v tvojih blogih kot pri slovenskih studentih, ki pridejo na izmenjavo v oslo. Navdusenje na zacetku, vse je oh in sploh, vsi so kul,... Nakar to navdusenje uplahne in pride do nekega bridkega dejstva, da to ni to. Seveda je vedno za to kriva ali drzava (Norveska) ali njeni drzavljani.
Preden nadaljujem, naj omenim, da sem v Oslu ze skoraj 4 leta. Ce sem se cesa naucil, je to, da sem sam kriv ce mi je dolgcas. Ni dolgocasnih mest, so le zdolgocaseni ljudje. Ti si verjetno postala navdusena nad sodelavci, ko so bili vsi na zacetku prijazni s tabo in so se ukvarjali s tabo. Podobno je bilo z mojimi sosolci in sodelavci. Ampak po nekem obdobju sem ugotovil, da gre za fasado. Fino sem se trudil nekaj casa preden sem lahko definiral Kjetila in Bernt Andreasa za prijatelja. S tujci je bil najmanjsi problem, ker smo vsi na istem.
Ali se bom dolgocasil na Norveskem je bilo/je samo od mene odvisno. Je res, da ti morda en Bergen ponuja dosti manj kot Oslo, ampak to, da si v 3 mesecih prehodila vse gore v Hordalandu pa skoraj ne verjamem. Je tudi res, da je tisti del drzave znan po dolgotrajnih dezevnih obdobjih, kar zmanjsa moznost kaksnih aktivnosti zunaj. Si se pa zaradi tega verjetno naucila pregovora "ni slabega vremena, so samo slaba oblacila". Tisti del drzave ti ponuja najlepse in najgloblje fjorde v Evropi... Prijatelj pride na obisk cez 3 tedne. Odpravljava se v Voss in od tam naokoli po zahodu drzave.
Lahko bi o tem pisal se cel vecer. Naj te na koncu povabim v Oslo za par dni, ce zelis. Moj email sem pustil v enem tvojh prejsnjih zapisov, ko je nekdo spraseval o nastanitvi v Oslu. Pa nadaljuj s temi blogi, ker zivo opisujes svoje dogajanje in se v marsikaterem tvojem obcutku najdem.
Dragi Marko,
OdgovoriIzbrišilepo je slisati, da spremljas moj blog in z veseljem se odzovem povabilu v Oslo.
Kar si napisal mi je dalo misliti in moram priznati, da se v nekaterih stvareh strinjam s tabo. Zadnji prispevek sem pisala v casu, ko so nekateri prijatelji (mednarodni studentje) odsli nazaj v svojo domovino. Precej smo se navezali drug na drugega v treh mesecih in posledicno sem par dni trpela za t.i. "post erasmus sindromom". Verjetno obcutek poznas.
Norveska se mi zdi dolgocasna zaradi brezbarvnosti stavb v mestih in brez temperamentnost ljudi. Seveda je velika verjetnost, da je problem v meni- tukaj se spoprijateljujem predvsem z vrstniki, katerih starsi so se v Bergen priselili. So bolj odprti, direktni, custveni in z istim smislom z humor.
Dolgcas mi tukaj definitvno ni, sodelavci se se vedno ukvarjajo z mano, veliko se ukvarjam s sportom odkar je toplo in med vikendi s prijatelji nacrtujem izlete primerne mojim financam..
Hvala za tvoj komentar, definitivno me je spodbudil in motiviral, da bom verjetno ze jutri napisala nov prispevek.
Lp, Tina